Perovo 21 C, 1290 Grosuplje
T: 01/786 58 07, 01/786 58 08,
F: 01/ 786 58 09,
M: 041/731 877

E: info@drustvo-fam.si
www.drustvo-fam.si



Z VAMI ŽE 20 LET

Galerija

Srečanje Društva FAM v knežjem mestu Celje in Celjskih mesninah - 2. 10. 2013

Vreme je bilo kot nalašč za izlet. Po nekaj dnevih megle, oblačnosti in dežja, se je prikazalo sonce, kot bi nas želelo božati na naši poti.

V Celju sta nas pričakala naša članica Romana Razgor in publicist Drago Medved. Najprej smo imele sprejem pri županu  g. Bojanu Šrotu, v dvorani Narodnega doma v Celju. G. Šrot nam je na kratko orisal zgodovino mesta Celja in povedal, kakšne načrte imajo v prihodnje.

Sledil je sprehod skozi staro mestno jedro do še delujočega fotoateljeja Josipa Pelikana iz začetka 20. stoletja, kjer smo naredili  po starem, še z njegovo leseno foto kamero,  skupinsko fotografijo. Voditelj po knežjem mestu, publicist in slikar Drago Medved ( kaj več o njem je na www.dragomedved.com , www.archeoars.com ) nam je sproti pripovedoval o bogati zgodovini  mesta Celja.  Ogled Pokrajinskega muzeja Celje z antičnim "podzemljem" in stalno postavitvijo zgodovine knezov Celjskih smo žal zaradi pomanjkanja časa morali izpustiti.

Po pozdravnem nagovoru naše predsednice Andreje Ilgo je o Celjskih mesninah, podjetju Radgonske gorice ter Pršutarne Lokve  spregovoril g. Izidor Krivec, glavni direktor, ki je povedal: “Dolgoletne izkušnje in naložba v znanje nas danes uvršča na sam vrh proizvajalcev mesa in mesnih izdelkov. Okus domačnosti je naše izdelke naredil nepogrešljive pri tradicionalnih gurmanskih užitkih slovenske kulinarične zakladnice. Celjske mesnine smo podjetje s tradicijo in bogatimi izkušnjami, ki segajo v leto 1899 ko je bila v Celju, središču rodovitne savinjske doline, postavljena prva mestna klavnica z veliko hladilnico in lastno ledarno. Naša ponudba izdelkov je odraz želja kupcev in zahtev sodobnega evropskega trga. Smo moderno podjetje s sodobno klavno linijo in razsekovalnico, obratom za proizvodnjo barjenih in trajnih klobas ter drugih mesnih proizvodov, katere kakovost spremljamo preko zahtev HACCP, ISO in IFS standardov. Smo tudi certificiran proizvajalec HALAL izdelkov.

Z uveljavljanjem blagovne znamke z’dežele, lastne maloprodajne mreže in preko 350 zaposlenih nas danes uvrščajo v sam vrh največjih proizvajalcev mesa in mesnih izdelkov. Letno ustvarimo 5.000 ton različnih izdelkov. Zadovoljstvo kupcev nad pestro izbiro izdelkov, njihovo visoko kakovostjo in domačim naravnim okusom, je naš najpomembnejši dolgoročni cilj, preko katerega se vključujemo v svetovne tržne tokove. Ohranili smo tradicijo, z’dežele.

Da smo malce razbili “delovno vzdušje” med pripovedjo g. Medveda in predstavitvijo Celjskih mesnin, je poskrbel mladi umetnik Luka Marcen (1995, aktivno soustvarja tako celjsko kot slovensko področje uprizoritvenih umetnosti in glasbe,  sodeluje tudi kot režiser plesnih prireditev, avtor konceptov za koncerte in avtor številnih scenarijev. Je umetniški vodja gledališča Hiše kulture Celje, ki pod njegovim režijskim vodstvom pripravlja odmevne mladinske produkcije klasičnih besedil Strniše, Ionesca, Shellya) z izvedbo  Kabare treh celjskih zvezd. Kabaret treh celjskih zvezd je varietejsko besedilo, ki temelji na zgodovini Knezov Celjskih in predstavlja popotovanje skozi življenja glavnih predstavnikov rodbine - pot od vzpona do padca, od velikih sanj do krvi, od ljubezni do sovraštva.

G. Medved je že med potjo po starem mestnem jedru povedal veliko o zgodovini mesta Celja, nadaljeval pa je še po kabarejski točki in vse to je strnjeno v spodnjem sestavku.

»Geografski položaj, ki ga močno zaznamuje reka Savinja, je opredelil mesto, kjer so se naseljevali že Iliri, pozneje Kelti in Rimljani. V času antike je mesto Celje bilo  mnogo večje od srednjeveškega. Iz rimske Celeie je izhajal Tit Valerij Klemens, uspešen vojščak in rimski senator. Celeia je imela skoraj 10.000 prebivalcev, krasile so jo lepe palače, številni mozaiki in niso ji zaman pravili Mala Troja.

Iz 3. stoletja je znan sv. Maksimilijan Celjski, škof, ki je bil v Celju rojen in prišel pomagat rojakom pred rimskim nasiljem nad kristjani. Ti so ga v Celju obglavili in po legendi, kjer naj bi obležala njegova glava, tam danes stoji cerkev sv. Maksimilijana.

Srednjeveški razcvet mesta zaznamujejo celjski grofje in pozneje državni knezi, ki so si za svoje novo prebivališče izbrali Celje, kamor so se preselili iz žovneškega gradu v Savinjski dolini. Najmogočnejši je bil Herman II., ki je v bitki pri Nikopolju 1396  rešil ogrskega kralja in nemško rimskega cesarja Sigismunda Luksemburškega pred turškim ujetništvom. Le ta se je poročil s Hermanovo hčerko Barbaro,  ki je govorila več jezikov (latinsko, nemško, madžarsko, francosko, češko, skoraj tudi poljsko in hrvaško). Bila je tudi zelo lepa, kar ji je priznaval celo Piccolomini, poznejši papež, ki sicer za Celjske zlepa ni našel lepe besede. Leta 1437 je bila okronana za češko kraljico. Na koncu je živela na gradu Melnik, kjer se je ukvarjala tudi z alkimijo. Tam je umrla za kugo leta 1451 in je pokopana v katedrali Sv. Vida v Pragi. Cesar Sigismund je Celjskim podelil naziv državnih knezov, to čast sta dočakala Friderik II. in njegov sin Ulrik II.

Friderik II., Hermanov sin je Celju podelil  mestne pravice leta 1451, leta 1456 pa so v Beogradu ubili zadnjega celjskega grofa, Friderikovega sina Ulrika II. Ubil ga je Ladislav Hunjadi, brat Matije Korvina, ki ga Slovenci častimo kot kralja Matjaža.

Celje je ponovni vzpon doživelo s prihodom južne železnice  leta 1846 in začela se je industrijska doba z izgradnjo Cinkarne, ki še danes uspešno posluje. Njen lastnik je bil dober prijatelj z Alfredom Nobelom, ki je Celje večkrat obiskal. Sledile so še druge večje tovarne kot tovarna emajlirane posode in druge, ki so močno zaznamovale Celje kot industrijsko mesto, ki pa se je uspešno razvijalo tudi v trgovsko, kar danes pooseblja zelo uspešen in ugleden mednarodni sejem podjetnosti.

Celje je danes moderno mesto z mnogimi šolami, tudi visokimi in Fakulteto za logistiko. Od stare industrije, ki je ponesla v svet nekdanje blagovne znamke kot so EMO, Aero, Toper, Libela, Etol in še kakšna, ni ostalo veliko. So pa nastale nove, tudi na ostankih stare. Prišle so nove tehnologije z visoko dodano vrednostjo znanja, ki jih poosebljajo uspešna podjetja kot so MIK, Etra, Etol, še vedno Cinkarna, na prehrambenem področju Celjske mesnine, v trgovini Kovintrade itd.

Celje je dalo veliko pomembnih ljudi, če omenim Tomaža Prelokarja iz konca 15. stoletja, ki je bil na Dunaju dekan Teološke fakultete in vzgojitelj bodočega cesarja Maksimilijana I., nazadnje je bil škof v Konstanci ob Bodenskem jezeru v Nemčiji, Brikcija Preprosta iz prve polovice 15. stoletja, ki je bil na Dunaju osemkratni dekan artistične fakultete in dvakratni rektor univerze, Miho Klausa iz 16. stoletja, ki je bil na Dunaju dvorni lekarnar, Žigo Popoviča iz bližnjega Arclina iz 18. stoletja, ki je bil prvi slovenski naravoslovec in začetnik oceanografije, Hieronima Hackla iz srede 19. stoletja in sodi v vrh graverjev, zlasti stekla, Johanna Gabriela Seidla, avtorja besedila avstrijske himne in velikega občudovalca »spodnještajerske Švice«, Jakoba Maksimilijana Stepišnika s konca 19. stoletja, škofa lavantinske škofije, ki je to mesto zasedel po smrti škofa Antona Martina Slomška leta 1862, telovadca Matijo Benčana iz prve polovice 20. stoletja, prvega slovenskega športnika mednarodnega slovesa, skladatelja Antona Schwaba iz prve polovice 20. stoletja, Rudolfa Stermeckega, trgovca in pionirja kataloške prodaje, dramatika in diplomata Antona Novačana, avtorja drame Herman II., Almo Maximiliano Karlin, svetovno popotnico in pisateljico, dr. Herberta Zaveršnika, ki je ustanovil prvi samostojni gastroenterološki  oddelek v Jugoslaviji, Bruna Hartmana, ki je najbolj znan po izgradnji nove univerzitetne knjižnice v Mariboru in kako je z živo verigo rok preselil knjige izb stare v novo knjižnico, Jožeta Kantušarja, svetovno znanega izdelovalca violin, Edija Gobca, dušo Slovenskega raziskovalnega središča v Clevelandu v ZDA, ilustratorko Ančko Gošnik Godec, Zvonka Fazarinca, profesorja na Stanfordski univerzi in direktorja laboratorja Hewlett-Packard, pisatelja in dramatika Miloša Mikelna, skladatelja Mojmira Sepeta-Mojzesa, atleta Stanka Lorgerja, diplomata Ivana Seničarja, slikarja Emerika Bernarda, pesnico Bino Štampe Žmavc, ilustratorko Lilijano Praprotnik Zupančič – Lilo Prap, pevca Ota Pestnerja in še veliko drugih imen.«

Sledila je pokušina dobrot Celjskih mesnin, Pršutarne Lokev in  Radgonske srebrne in zlate penine ter odličnih sirov podjetja Benytrade iz Maribora, naše sočlanice in direktorice ga. Sonje Mauko – več o njihovih sirih na http://www.mojsircek.si/. Me smo  spoznale španske sire Iberico, Castellano in suhi kozji sir, francoski kozji sir z belo plesnijo Soigon-Eurial ter Elbländerske sire različnih okusov. Najbolj pa vas je očarala starana nizozemska gauda Landana  (več o njej na http://www.landanacheese.com/landana-1000-days-en).

Večer smo zaključili s konjaki hiše Polignac, ki je tudi uradni konjak danske kraljeve hiše in konjaki hiše A.De Fussigny, za katere je uvoznik naša članica ga. Romana Razgor, Ekskluziva 4u, d.o.o. www.ekskluziv-konjak.si . G. Drago Medved nam je posredoval nekaj koristnih informacij o tem, kako pristopati k žlahtnemu hedeonizmu, na katerega smo sredi vsakdanjih skrbi skoraj povsem pozabili, pa je lahko pomemben sestavni del kvalitete našega življenja. Njegove vsebine so namreč povezane tudi s kulturo, umetnostjo, gastronomijo, kulturo omizja in pitja, zajema osebne in splošne vrednote in še kaj.

Majhen, a dolgo trajajoč požirek konjaka

»Konjak je nastal zaradi dolgih ladijskih potovanj v nove svetove preko Atlantika. Nizozemci so v 15. stoletju kupovali vino v Konjaku (Cognac)ki pridelovali  so ga iz belih sort iz sedmih vinogradniških leg okoli Konjaka. Vino se je na dolgi poti čez ocean skisalo. Zato so ga prekuhali v žganje. Potem so ugotovili, da je dvojna destilacija še boljša od enojne. Žganje (Branntwein – Wreinbrand) so pretočili v hrastove sode iz hrastovine iz pogorja Limusin, jih znotraj ožgali z ognjem in začelo se je zorenje v hrastovih sodih in tako se rodi konjak. Ker daje druga destilacijo možno žganje z okoli 80 volumenskimi odstotki alkohola, mojstri v kleti, ki mešajo letnike in žganja iz vina iz različnih leg, dodajajo tudi destilirano vodo, da znižajo vsebnost alkohola na dovoljenih 40%. Z leti konjak zori in dobiva temnejšo barvo. Med zorenjem ga tudi izhlapi okoli 3% na leto. Temu pravijo delež za angelčke ali angelski davek. Konjaku pravijo tudi pijača bogov ali voda življenja.

Po zrelosti ločimo naslednje mednarodno deklarirane stopnje:

V. S. (Very Special), *** ali Compte 2: pomeni, da je najmlajša sestavina konjaka stara vsaj dve leti.

V. S. O. P. (Very Superior Old Pale), Reserve ali Compte 4: pomeni, da je najmlajše žganje v konjaku staro vsaj štiri leta.

Napoleon, X. O. (Extra Old), Hors d’âge ali Compte 6: so oznake konjakov, katerih najmlajša sestavina je stara vsaj šest let. Od leta 2016 naprej bo najmlajša sestavina konjaka v kategoriji X. O. morala biti stara vsaj 10 let (Compte 10).

XO pomeni, da je konjak star 20 let in najmlajši konjak v njem 16 let

EXTRA pomeni, da je konjak star 35 let, najmlajši v njem pa 20 let

Vintage: je oznaka za konjake, ki so narejeni iz žganja ene same trgatve. Leto trgatve je označeno na etiketi, čeprav izdelava vintage konjakov niti ni preveč usteljena navada.

Fine Champagne: oznaka pomeni, da je konjak izdelan iz grozdja, ki je bilo obrano samo na prvih dveh pridelovalnih območjih konjaka, tj. Grande in Petite Champagne, pri čemer pa mora vsaj 50 % grozdja biti s prvega pridelovalnega področja.

Na splošno mojstri mešanja konjaka uporabljajo žganje, ki je veliko starejše, kot je zahtevana minimalna starost za posamezne oznake. Najprestižnejši konjaki se v hrastovih sodih starajo več ducatov let, preden jih ponudijo kupcem.

Za nadzor zaloge in staranja konjaka je zadolžena francoska organizacija BNIC (Bureau National Interprofesionnel de Cognac)«, je povedal g. Medved.

Po vsej tej degustaciji tudi naše misli niso bile več najbolj bistre in na poti do Ljubljane smo  polne odličnih vtisov in malce utrujene, bolj ali manj počivale.

FOTOGALERIJA: Fam v Celjskih mesninah - foto: Doroteja Omahen

Pripravila: Silvia Lippai